Prepričati ribo, da je naša stvaritev iz perja in dlak prava hrana, je šele prvi korak na naših muharskih poteh. Glede na to, da se muharska sezona šele začenja, bomo tokrat malo pohiteli in namesto na koncu, že sedaj spregovorili nekaj besed o utrujanju in odnosu do ribe.

Veliko jih je med nami, ki (še) ne vedo najbolje, kaj to za ribo pomeni. Predvsem gre za stresno situacijo, ki pusti za seboj določene posledice. Z utrujanjem namreč hote ali nehote vplivamo na njene fiziološke in tudi miselne tokove. Moderno muharjenje namreč ne zagovarja uplenitve rib za vsako ceno, nasprotno, večini muharjev je dovolj le fotografija, pa še to le za ''trofejne'' ribe. V kolikor bomo hoteli v bodoče še normalno muhariti in pustiti našim vnukom vsaj del tistega, ki nam pred očmi izginja, bo prej ali slej treba vsaj večino ujetih rib tudi izpustiti. Marsikdo med nami se je že v preteklosti dobesedno navezal na kakšno ribo v določenem revirju, katero je že nekajkrat izpustil. In prav vprašanje kako utrujati, da lahko ribo brez strahu izpustimo, bo po mnenju mnogih, kmalu ena od glavnih komponent muharjenja.  Tisti, ki so doma v biokemiji, hidrodinamiki in fiziki, te stvari sicer že poznajo, vsem ostalim pa morda z naslednjimi stavki lahko ponudim vsaj dobro temo za razmišljanje.

 

 

Bistvo problema utrujanja je v tem, da časovno ni neomejeno. Ena glavnih zablod med muharji je ta, da nežno in s tem dolgotrajno utrujanje, pomeni, da z ribo lepo ravnamo.

V resnici ji delamo medvedjo uslugo.  Zaradi biokemičnih procesov med potekom utrujanja, kjer riba za potrebe delovanja mišičevja lahko porabi veliko energetskih zalog, lahko namreč ob preutrujenosti belega mišičevja, pride do prekomernega kopičenja mlečne kisline. (Spomnite se na pekočo bolečino v mišicah po prvem dnevu smučanja :) Najslabši možni rezultat je lahko zastrupitev in tudi pogin ribe. Popolnoma izčrpana riba je lahko še ure dolgo nesposobna za kakršnokoli plavanje in je lahko lahek plen drugih plenilcev.

Zaradi tega moramo vedno stremeti za tem, da bo naše utrujanje čim krajše! Tudi v primeru, da želimo ribo upleniti. Seveda moramo pri tem upoštevati pogoje in pribor, da ribi med tem ne bi povzročali zunanjih poškodb.

Če povzamem, igranje z ribo ni niti dopustno, niti zdravo. Čeprav je utrujanje najbolj zanimiv del dvoboja z ribo, ga resnično poskušajmo kar najbolj skrajšati.

Stranski kot palice

Zdaj pa kar k zadevi. Recimo, da je riba pobrala našo muho in smo na začetku utrujanja. Sledi prvi pobeg. V kolikor vršimo pritisk na ribo samo v obratni smeri njenega plavanja (180 stopinj), z dvignjeno palico sicer varujemo trnico, ribe pa preveč ne utrujamo. Na njeno plavanje namreč s tem zelo malo vplivamo. Poleg sile, potrebne za odvijanje vrvice s kolesca ali pa sile pri drsenju odvite vrvice skozi naše prste, riba zaznava le še rahlo silo, ki jo dviguje proti vodni gladini. Kadar pa pri pobegu ribe spremenimo kot palice in jo nagnemo v stran, vplivamo tudi na njeno plavanje. (slika 1) S pritiskom s strani zmanjšamo izkoristek zamahov z repom in posledica je večja poraba moči v krajšem času. Upor vrvice, potopljene v vodi, lahko prav tako s pridom uporabimo v svojo korist. V kolikor imamo za to primerne pogoje, (voda brez ovir, primerna trnica...) si lahko privoščimo zelo učinkovito utrujanje s palico precej nizko na stran in potopljeno vrvico.

 

Slika 1: Soča – utrujanje s palico, nagnjeno v stran  

Prav tako lahko s tem tudi delno preusmerimo ribo, ki plava proti koreninam, skalam ali kakemu drugemu kritju, kar smo skoraj gotovo že vsi poizkusili. Riba je sposobna zelo hitro ugotoviti, v katero smer jo vlečemo in se tudi primerno prilagoditi. Ponavadi začne nagonsko plavati v nasprotni smeri. Za to lahko uporabi tudi vodni tok in tako doseže kakšno kritje v rastlinju, koreninah ali kaj podobnega.

Takšno, hitro adaptacijo lahko preprečujemo s hitrim spreminjanjem strani pritiska na ribo. Riba pri tem nima tako dobre orientacije in nam povzroča veliko manj preglavic. Zgodi se tudi, da se prične v poizkusih, da bi se osvobodila muhe, prekopicevati in kar nekako vrteti, kar lahko spretno izkoristimo in jo v zelo kratkem času zajamemo v podmetalko.

Kot v smeri vrvice

Poleg stranskega kota palice je zelo pomemben tudi kot med vodno linijo in palico, s katerim vršimo pritisk na ribo. Palica lahko nudi različne upore in služi predvsem za ublažitev nenadnih sunkov, ki bi drugače pretrgali trnico.

Palico dvigujemo visoko v zrak le kadar želimo zaščititi zelo tanko trnico ali med pobegom ribe preprečiti zatikanje vrvice ob vodno rastlinje ali skale in druge ovire. Prav tako tudi takrat, ko imamo poleg celotne vrvice, s kolesca odvite že veliko rezervne vrvice.  Z vidika pritiska na ribo,  ji z dvigom palice samo pomagamo. Takrat pri palici uporabljamo le njen najšibkejši, zgornji del.

Veliko bolj učinkovito je utrujanje s srednjim in spodnjim delom palice. To preprosto dosežemo tako, da postavimo palico v tak položaj, da nam zgornja polovica palice s smerjo predstavlja nekakšen podaljšek linije vrvice, kar je dokaj nizko. S palico v  tem položaju dosežemo, da nam večino obremenitev nosi spodnji del palice.(slika2) Roka nam pri tem utrujanju ne dviguje palice v zrak, pač pa jo rahlo vleče v smeri nazaj.

 

Slika 2. Oktober na Soči - uporaba spodnjega dela palice

 

Kolikšno silo zdrži naša trnica?

Upor potopljene vrvice s količino odvite vrvice bliskovito narašča. Obenem narašča tudi sila, potrebna za odvijanje našega, običajno že zavrtega kolesca. Temu problemu se praktično popolnoma izognemo z uporabo kolesca z razporejeno vrvico po širokem obodu. (Large Arbour). Vsota vseh teh sil je potem naš pritisk na ribo.

S tem smo se tudi dotaknili glavnega problema. To je, koliko zaupati trnici.

Z drugimi besedami, kolikšen je lahko naš pritisk na ribo. Še vedno je med nami veliko tistih, ki nosilnost trnice in sposobnost palice, da ščiti trnico, podcenjujejo!

Leta, ko so trnice morale imeti vsaj 0,18mm premera, da so omogočale primerno utrujanje, so že davno mimo. Obenem so se z razvojem tehnologije ribiških vrvic, do neverjetnih razsežnosti razvile tudi ribiške palice. Danes jih velika večina predstavlja pravo »orožje« za primerno utrujanje, saj so običajno ravno prav čvrste in prožne.

Zelo enostaven način, kako se prepričati o tem, s kakšno silo lahko utrujamo ribo, je naslednji.

Vzemimo našo palico (na primer #5), pripravljeno za ribolov s svežo trnico (na primer 0,14mm) in nanjo privežimo neko muho ali pa samo trnek primerne velikosti. nato muho zapnimo na nekakšno drevo ali grm. Preverimo, ali trnek dovolj trdno drži in se s sprotnim odvijanjem vrvice s kolesca, oddaljimo kakšnih 10 do 15 metrov. (Na tej razdalji  pri nas večinoma poteka utrujanje).  Nato postopoma obremenjujmo palico in si poizkusimo zapomniti krivulje palice in silo, katero ta trnica še z lahkoto zdrži. Zatem polagoma stopnjujmo silo na trnico in pazimo, da pri tem ne zlomimo palice! (da, tudi to se dogaja!)  Vedno bolj obremenjujmo spodnji, debelejši del palice. V kolikor nam ni uspelo do sedaj pretrgati trnice, si lahko predstavljamo, kako zelo smo podcenjevali sposobnost naše palice in nosilnost trnice. Povprečna, 35 centimetrov velika riba, mora z uravnoteženim priborom predstavljati lahek plen. Če temu ni tako, potem nekaj škriplje pri priboru ali pa pri načinu utrujanja.

Presenečeni bodo tudi tisti, ki trdijo, da z lahkim priborom močno in hitro utrujanje ni možno. Slednji nam namreč še bolj ščiti trnico in palico lahko potem izkoriščamo praktično do 90% brez strahu, da bo trnica popustila. Nosilnosti trnice sploh nimamo več v mislih in rezultat je zelo učinkovito in hitro utrujanje. Seveda se z jim ne lotevamo kapitalnih rib. Z lahkim priborom, pa lahko tudi malo večjo ribo, popolnoma enakovredno utrujamo. Predlagam, da vsak najprej sam preizkusi, kateri pribor mu najbolj odgovarja in se šele nato odloči, ne glede na vse mogoče govorice, ki krožijo danes okoli tega. To omenjam zato, ker sem opazil, da veliko ljudi pri nas lahki pribor apriori zavrača.

Še nekaj nasvetov v ribino korist

V kolikor uporabljamo podmetalko, naj bo ta iz mehkejših materialov in po možnosti brez vozlov. Ribe se ne dotikajmo s suhimi rokami, nikakor pa je ne pustimo skakati po kakšnem razbeljenem produ ali kamnih. Na trgu so na voljo različna orodja za odpenjanje (npr. Ketchum-Release), ki so zelo uporabna in nam omogočijo, da se rib sploh ne dotaknemo. Zapomnimo si tudi, da so zelo lepe, če ne najlepše, fotografije ribe, ko je ta v vodi. Potrudimo se, da ribo izpustimo v dovolj šibkem toku, da mu bo utrujena riba z lahkoto kos. Utrujena riba se lahko v brzici le še dodatno poškoduje.

Upoštevajmo tudi, da se ribe pri višjih temperaturah vode veliko hitreje utrudijo, kot v hladnejših, zato bodimo v toplejših vodah še toliko bolj previdni.

V zadnjem času priporočajo uporabo tako imenovanih »circle« trnkov. Ti so namreč zakrivljeni navznoter in v ribjih ustih potujejo do roba ust, kjer se zaradi spremembe smeri sile, ki ne vleče več iz ust, pač pa običajno v stran, zasadijo. Seveda ostaja glavno priporočilo, pri ribolovu »ujemi in spusti«, uporaba trkov brez zalusti.

 Pa dober prijem!