Za nekatere šport, za nekatere smisel življenja. Vsak muhar ima vsaj malce svoj pogled na muharjenje in splošnih pravil je zelo malo, pa še o teh se lahko s svojimi muharskimi prijatelji pogovarjaš brez konca in kraja...
Edino pravo pravilo, najpomembnejše in edino, ki velja vedno, naj bo: Spoštuj naravo!   

Prvič o muharjenju sicer pišejo že stari Rimljani, vendar pa lahko razvoj muharjenja spremljamo šele od petnajstega stoletja, ko je sestra Julijana v nekem angleškem samostanu napisala prvo knjigo o muharjenju. Takrat so muhe z nerodnimi trdimi palicami polagali na vodo, vrvice pa so bile spletene iz konjske žime. Od takrat je preteklo že veliko vode in oprema je popolnoma drugačna, pa vendar je bilo muharjenje že v tistih časih, več kot le del prehranjevalnih navad. Če znate angleško, si lahko več preberete TUKAJ
 

Muharju ni najpomembnejši cilj, ampak pot, po kateri prideš do njega.

Začne se pri mizi, z nekaj ptičjimi peresi, malo niti in trnkom. Že sama izdelava muhe je poglavje zase. Najprej moraš vedeti, kako zgleda žuželka, ki jo hočeš posnemati. Torej je tu še vsaj osnovno poznavanje entomologije. Najti moraš pravo gradivo, potem pa še način, kako vse skupaj zvezati na trnek, da bo dovolj podobno  pravi ribji hrani. Nekateri vezalci gredo v takšne podrobnosti, da je nemogoče ločiti pravo žuželko od posnetka, drugi pa muho enostavno kupijo.

Naslednji problem je to majhno in izredno lahko muho položiti na gladino vode dovolj daleč. Muharski met. Drugo veliko poglavje muharjenja. Današnje muharske palice - muharice in muharske vrvice brez velikega napora omogočajo mete tja do dvajset metrov, kar je za muharja popolnoma dovolj. Seveda so tudi tukaj muharji, ki brez težav spravijo muho v jogurtov lonček petdeset in več metrov daleč ter taki, ki jih le spuščajo s tokom.

In nazadnje je tukaj še najlepši pa tudi najbolj zapleten in zanimiv del. Reka, narava in ribe. Poglavje, o katerem ima vsak muhar svoje mnenje in svoje stališče. In prav to ga dela tako zanimivega.