CEPLJENKE


 
 

Že vezava obročkov na palico je lahko prava umetnina.

 

Cepljenke jih imenujemo zato, ker bambus iz katerega so izdelane razcepimo vzdolž njegovih naravnih vlaken, ki palici dajejo potrebno prožnost in obenem trdnost.

Tonkin (Arundinaria Amabilis) kitajski bambus iz katerega izdelujejo cepljenke.

 

 

 

 

 

Vrh cepljenke

 

Iz razcepljenih koščkov izdelamo šest trikotnih delov, ki jih med seboj zlepimo in tako dobimo značilno šest kotno obliko, ki pa ni takšna zaradi izgleda same cepljenke, ampak s takim načinom izdelave povečamo prožnost in moč muharice.

 

Za izdelavo trikotnih letvic je primeren le zunanji del, kjer so vlakna močnejša.

Izdelava cepljenke je zelo natančno in skoraj povsem ročno opravilo. Brušenje do stotinke milimetra je le začetek dolgega niza opravil, ki vsako zase zahtevajo izredno natančnost in znanje iz strojništva, mizarstva, kemije in fizike in se končajo s pritrditvijo obročkov, ki je lahko že sama po sebi prava mojstrovina. 

Zmotno je mišljenje, da so cepljenke stvar preteklosti. Sodobni izdelovalci cepljenk razvijajo svoje, nove modele cepljenk in zagotovo bo tudi najzahtevnejši muhar našel palico po svojem okusu. R. Šavli iz Nove Gorice pa je šel še korak dlje in združil dobre lastnosti grafita in bambusa v svoji mojstrovini z imenom ''Carbonica'' . (lahko si jo ogledate TUKAJ)  Je tudi eden redkih na svetu, ki zna tudi spoje palice izdelati iz bambusa.

 

    

Spoj dveh delov palice izdelan iz bambusa. (Radivoj Šavli)

Pa še to: Če ste na podstrešju našli staro cepljenko znanega izdelovalca je lahko vredna kar nekaj denarja, lahko je tudi zelo dobra naložba in se ji vrednost v nekaj letih podvoji, ribolova pa s takšno muharico nikakor ne priporočam.

Kovinski spoji NiSilver.

 

 

 

 

Ročaj iz plute in obroček za muho.

 

 

 

 

 

 

   Driggs River Special  7'2''#4/5 3/2

 
 

 

   

Kako izdelati svojo cepljenko

Izbira in cepljenje bambusa

Radivoj Šavli

 

 

Največji izziv cepljenke je seveda v tem, da jo lahko izdelamo sami, brez velikih stroškov in z orodjem iz malo bolje založene domače delavnice. Seveda izdelava take muharice nikakor ni enostavna, zahteva veliko mero natančnosti in potrpljenja, veliko časa in žulje na rokah, je pa utrujanje zapete ribe s palico, ki ste jo izdelali sami prav posebno doživetje.

Pred vami je prvi od vrste zapisov, ki bo vsak posebej poskusil razložiti majhne skrivnosti velikih mojstrov izdelovanja palic iz trave. Nekateri postopki se od mojstra do mojstra lahko razlikujejo, vendar pa so osnove gradnje enake.

Čeprav se mogoče zdi drugače, v izdelavi ni nobenih čarovnij in čudežev. Gre za to, da iz bambusa nacepimo poljubno število letvic in jih zlepimo skupaj. Šestkotna oblika je najbolj pogosta,  lahko pa izdelamo tudi kvadratno cepljenko iz štirih trikotnih letvic, cepljenko iz pravokotnih letvic...

Vse se seveda začne pri izbiri bambusa. Za izdelavo muharic ga uporabljamo zaradi njegovih vlaken, ki nepretrgano potekajo od njegovih korenin, pa do vrha in palici dajejo potrebno prožnost. Najboljši bambus za izdelavo muharic raste na Kitajskem.

               

TONKIN bambus - Arundinaria Amabilis uporabljajo izdelovalci po vsem svetu, ker pa ga je dokaj težko dobiti, lahko uporabimo tudi domač, slovenski  bambus. Vsaj za prve poizkuse bi celo priporočil uporabo domačega materiala, predvsem zaradi cene. Tonkin je dokaj drag  in ga je pošteno povedano škoda za nek projekt, ki bo mogoče končal v smeteh ali sploh ne bo zaživel… Po kvaliteti domač bambus tonkina ne dosega, močna vlakna so tanjša in s tem šibkejša, zato bo muharica malce debelejša in malce težja,vendar po kakovosti ne bo zaostajala.

Za cepljenje bambusa uporabimo večji nož in večje kladivo. Bambus je na robovih zelo oster, zato roke zaščitimo z rokavicami.

 »Surovo« bambusovo palico dolgo približno 1,8 m,  naprej razcepimo na dve polovici, vsako polovico na tretjine in tako naprej , dokler ne dobimo letvice širine 6 – 8mm. Minimalno število letvic je dvanajst, šest za spodnji in šest za zgornji del palice. Izberemo najboljše in jih označimo z barvami. Bolje je, da nacepimo nekaj dodatnih letvic, kajti med procesom izdelave se rado zgodi, da moramo zaradi napake katero od letvic zavreči in jo nadomestiti z novo. 

 

 Tako. Letvice so nacepljene. Naslednji korak do lastne cepljenke je ravnanje ''kolen'' in samih letvic.

 


Ravnanje letvic

 
 

V prvem delu smo bambus razcepili, sedaj ga moramo poravnati.

 Če po cepljenju letvice dobro pogledamo v vzdolžni smeri, hitro opazimo, da so zelo neravne.

Posebno na kolenih vozijo vlakna pravi "slalom". Naša naloga je te neravnosti poravnati, da bodo letvice čimbolj ravne pred naslednjo operacijo. Potrebovali bomo alkoholni gorilnik, plamen naravnamo na višino približno 2cm. Letvico primemo z obema rokama in jo postavimo za nekaj sekund v plamen. Les se bo omehčal, če ne v prvem, pa v drugem poizkusu.

Najprej poskušamo zravnati kolena. Važno je, da delamo pazljivo, les je gorljiv material in prav lahko se zgodi, da letvica zagori. Taka je seveda edino še za v smeti.. Zmehčan les previdno poravnamo in ga v tem položaju držimo kako minuto, da se nekoliko ohladi. Preverimo ravnost in če nismo zadovoljni postopek ponovimo.
Ta operacija zahteva kar nekaj časa in truda, za poravnavo osemnajstih letvic si moramo vzeti štiri do pet uric.. Raje uro več kot manj, ravnost letvic je osnova za nadaljno obdelavo.

primerjava letvic: neporavnana in poravnana

 V končni fazi se letvice obdelajo na mere s toleranco +/-0,02mm. Predpogoj da lahko dosežemo tako natančnost so čimbolj ravne letvice že v začetnih fazah izdelave cepljenke.

Tako. Poravnali smo jih. Naslednjič jih bomo obdelali v trikotno obliko.

 

 


Obdelava letvic v trikotno obliko

 
 

V tretjem delu bomo letvice obdelali v trikotno obliko. To je natančno in naporno opravilo, ki zahteva veliko mero potrpljenja in dobro orodje.

Letvice moramo najprej pravilno razporediti in odrezati na pravo dolžino. Kolena, ki predstavljajo šibki del palice razporedimo po naslednjem razporedu:

Letvice označimo s številkami in odžagamo na dolžino. Pri dvodelni palici je to celotna dolžina /2 z dodatkom 25 do 30mm.

Preden začnemo samo obdelavo, si pripravimo orodje. Za oblikovanje letvic v trikotno obliko bomo potrebovali dve šabloni. »Začetno« in »Vmesno«. Šabloni sta lahko leseni ali kovinski. Dve letvi dimenzij 25mm x 25mm x1m sta obdelani tako kot kažeta skici in med seboj zlepljeni ali privijačeni.

Začetna šablona

Vmesna šablona

Zelo pomembno orodje za izdelavo palic iz bambusa je ročni oblič.

 Rezilo obliča mora biti nabrušeno skoraj kot »žiletka« za britje. Za brušenje se uporabljajo razni brusni kamni, različnih trdot in struktur. Brušenje rezila obliča je zahtevno opravilo, potrpežljivost nam pri tem zelo pomaga. Rezilo vpnemo v posebno držalo, ki nam omogoča natančno nastavitev kota na rezilu. Najprej rezilo nabrusimo na grobem brusnem kamnu, nadaljujemo s finejšim, z zadnjim, najfinejšim pa rezilno površino spoliramo do visokega sijaja.

 

Orodje za brušenje rezila obliča, v ozadju šabloni.

Preden začnemo z oblanjem, poglejmo kako izgleda palica v prerezu:

Dimenzija »D« je debelina palice, mera »h«(h=D/2) pa predstavlja višino enakostraničnega trikotnika, oziroma debelino letvice pooblane v obliko enakostraničnega trikotnika.

 

Pri letvici ločimo tri ploskve: zunanjo, kjer je koncentracija močnih vlaken največja, levo in desno stransko ploskev.

Letvico položimo v začetno šablono z zunanjo ploskvijo naslonjeno na »30°«. Z obličem poravnamo letvico vzporednno s šablono. Pazimo, da ne odvzamemo preveč bambusa, naša naloga je izdelati letvice z mero h=5mm.

Mero med obdelavo pogosto preverjamo s kljunastim merilom.

Nadaljujemo v vmesni šabloni, zunanja ploskev in ploskev, ki smo jo obdelali v začetni šabloni se naslanjata na stranici utora. Z obličem obdelamo letvico vzporedno s šablono. Letvico večkrat obrnemo, izmenično z nekaj potegi obliča obdelujemo stranski ploskvi, zunanje ne smemo oblati.

Na ta način obdelamo vseh dvanajst letvic, šest za spodnji in šest za zgornji del palice.

Letvice povežemo z bombažno vrvico. Pazimo na pravilno razporeditev letvic od ena do šest.

 

Naslednjič bomo letvice toplotno obdelali v peči.


Toplotna obdelavai

 
 

 

Kot sem že v tretjem delu napisal, letvice povežemo z bombažno vrvico. Ne smemo uporabiti najlonske vrvice, ker bi se v peči stopila! Letvice lahko povežemo ročno ali pa uporabimo posebno napravo – »Binder«. Prednost povezovanja z »binderjem« je v tem, da so letvice povezane z bolj enakomerno silo, in so po toplotni obdelavi bolj ravne.

 

Priprava za povezovanje letvic

Namen toplotne obdelave pri izdelavi cepljenke je izsušitev bambusa. Pri tem seveda ne gre za kaljenje kot je zapisano v eni od slovenskih ribiških knjig. Pri kaljenu jekla pride do spremembe strukture materiala, pri sušenju bambusa tega ni.

Bambus sušimo v peči. Biti mora dovolj dolga, da vanjo spravimo povezane letvice. Za večdelne palice, kjer so posamezni deli dolgi do 60cm lahko uporabimo kar pečico štedilnika. Za enodelne, dvodelne in tridelne palice pa potrebujemo precej večjo/daljšo peč. Nekje sem prebral, da je zelo primerna električna peč za peko pic…. Saj, da je primerna verjetno ni sporno,…bolj je problem prepričati »picerista«, da ti namesto pice speče bambus…!!!

Peč si lahko izdelamo sami, obstaja več tipov. Od zelo »kompliciranih« do zelo enostavnih.

 Najbolj enostavna je železna cev, dolžine 150cm, premera 5/6cm. Bambus vtaknemo v cev, z dvema lesenima čepoma cev zamašimo. Eden od čepov mora imeti izvrtino, ki omogoča »uhajanje« zraka. Cev obesimo v vodoravni legi pod strop in jo segrevamo s plinskim gorilnikom. Enakomerno segrevamo celotno dolžino. Pri tem načinu sušenja ni kontrole temperature, dela se po občutku. Edini pokazatelj je zrak, para, ki uhaja skozi izvrtino v čepu. Na prvi pogled je tako sušenje »primitivno«, vendar ga uporablja kar nekaj »rodmakerjev«, ki nočejo niti slišati za moderne električne peči z vsemi možnimi kontrolami.

Peč s segrevanjem s plinsko jeklenko je tudi še kar enostavna za izdelavo, spada pa med bolj nevarne . Na plinsko jeklenko pritrdimo gorilnik, ki ima obliko dolge cevi.Vsake dva cm je majhna  luknjica za izhod plina. Dolžina je enaka dolžini peči. Sama peč je železna cev, na zgornji strani oboda zaščitena s stekleno volno. Premer je 10 – 12cm, dolžina od 1,5 do 2metra. Odvisno za kako dolge palice jo mislimo uporabljati….. Postavimo jo vodoravno na primerno stojalo, podstavimo jeklenko z gorilnikom in….to je to. Temperaturo kontroliramo s termometrom, ki se lahko nahaja v peči ali pa s termometrom s sondo. Za ta primer moramo na obodu peči zvrtati luknjo za sondo.

Najboljša, predvsem pa najbolj enostavna za uporabo je prav električna peč z vgrajenimi ventilatorji za kroženje zraka. Dva ali trije termometri natančno kontrolirajo temperaturo in ustrezno prilagajajo dejavnost grelnih spiral. Taka peč zna biti kar draga, tudi če si jo izdelamo sami.

 

Skica enostavne peči za sušenje bambusa

Peč, ki jo uporabljam sam je poceni in enostavna. Po načrtu Franka Neunemann-a sem jo izdelal v nekaj urah. Na skici in fotografijah je lepo razvidna konstrukcija in uporaba take peči. »Izvor« toplote je močan fen, ki se ponavadi uporablja za odstranjevanje stare barve. Ta predstavlja večino stroška peči. Temperaturo kontroliramo s termometrom s sondo ali z vgrajenim termometrom.

 

Peč z oblogo iz steklenih vlaken - na desni sliki fen za odstranjevanje barve

Glede samega postopka toplotne obdelave so bila mnenja vedno deljena. Dva dejavnika – temperatura in čas sušenja sta zelo važna. Kakor za koga…… Eni prisegajo na sušenje pri temperaturi 200°C kratkih 7- 10 minut, drugi na temperaturo pod 100°C in čas skoraj dve uri. Jaz se držim »zlate sredine« in napotkov F.Neunemann-a: temperatura 180°C in čas 15 – 30minut. Daljši kot je čas, bolj bo bambus potemnel in obratno, če želimo svetlorumeno palico »pečemo« manj časa, ne pa manj kot 15minut.

 

Termometer v cevi

Slabost Neunemann-ove peči je v tem, da je težko ohranjati konstantno temperaturo po celotni višini peči. Z vklapljanjem/izklapljanjem fena in pridvigovanjem zgornjega pokrova uravnavamo temperaturo. Brez tega bi se zelo vroč zrak nabral pod pokrovom in bambus bi lahko zagorel. Med sušenjem moramo bambus vsaj enkrat obrniti prav zaradi tega razloga.

 

Na koncu naj omenim še toplotno obdelavo, kjer peči sploh ne potrebujemo. To je takoimenovan »FLAMING«. Bambusno palico, še preden smo jo razcepili ožgemo s plamenom iz plinskega gorilnika. Lahko se malo igramo in na bambus rišemo vzorce ali pa ga enakomerno ožgemo. Zelo zanimive so palice s »tiger strip« vzorcem. Svetli in temni deli bambusa se izmenjujejo po celotni palici. Če palico zelo »narahlo« ožgemo s plamenom, to ne zadostuje. Bambus še vedno vsebuje preveč vlage in palica bi bila težka in premehka. Po razcepljenju, oblanju in povezovanju jo še dodatno posušimo v peči.

 

 

"Primerjava ožganih in palic sušenih v peči"

 

 

Obdelava letvic na končne mere

 

 

 

Preden začnemo s samo obdelavo poglejmo kaj bomo potrebovali:

Enoročni oblič z možnostjo fine nastavitve globine odreza

Brusni papir, 120 - 150

Nastavljiva šablona

Globinsko merilo

Kljunasto merilo ali mikrometer

 

O brušenju rezila obliča smo že govorili. Če rezilo ni ostro »kot žiletka« nima smisla začeti z oblanjem. Bolje, da porabimo za brušenje rezila eno uro ali več, kot, da s slabo nabrušenim rezilom v nekaj potegih z obličem uničimo delo nekaj tednov…

Globinsko merilo je nujno potrebno, ker z njegovo pomočjo kontroliramo globino vrzeli na šabloni. Lahko si pomagamo tudi s kljunastim merilom, vendar je natančnost merjenja globine v tem primeru manjša.

Nastavljiva šablona je orodje, ki ga je možno kupiti v specializiranih trgovinah, cena pa je kar »mastna«, odvisno od kvalitete materialov, od 600 do 1000 eurov. Običajno je dolga 1,60m, izdelana pa je iz jekla. Posebnost te šablone je, da »V« utor(60°) ni enako globok po celotni dolžini šablone, narašča od 0,70mm do 2,40mm. To šablono uporabljamo za obdelavo špice ali pa tanjših ročajnih delov. Za obdelavo ročajnega dela je globina utora v popolnoma stisnjenem stanju(kovinski letvi se tesno prilgata) od 2,40mm do 3,80mm.

 

Ker je šablona nastavljiva, lahko na mestih, kjer so vijaki, s privijanjem in odvijanjem le-teh poljubno spreminjamo širino(in s tem globino) vrzeli.

Kako bomo šablono na posameznih »postajah« nastavili je odvisno od načrta. Načrt je debelina(D) palice na določenih mestih. Običajno se načrt začne na najtanjšem delu in konča na najdebelejšem, ročajnem delu. Mere so podane vsakih pet palcev(127mm), ta razdalja je določena z razporeditvijo »postaj« na nastavljivi šabloni. Načrtov za cepljenke je zelo veliko, če bi si dal čas in jih poiskal na internetu, bi jih gotovo naštel blizu tisoč. »Guruji« izdelave cepljenk trdijo, da je dobrih načrtov samo kakih dvajset in da so vsi ostali samo izpeljanke teh »supernačrtov«.  Za primer vzemimo načrt za dvodelno palico dolžine sedem čevljev in pol, ki meče vrvico #5.

 

Dolžina   Debelina

  0''    -   1,78mm
  5''    -   2,41mm
10''    -   3,00mm
15''    -   3,43mm
20''    -   3,73mm
25''    -   4,14mm
30''    -   4,57mm
35''    -   5,00mm
40''    -   5,36mm
45''    -   5,625mm
50''    -   5,89mm
55''    -   6,09mm
60''    -   6,30mm
65''    -   6,65mm
70''    -   7,11mm
75''    -   7,49mm
80''    -   7,62mm
85''    -   7,62mm
90''    -   7,62mm

 

Paul Young - ''Martha Marie'' 7''6' #5 2 delna

Številke pomenijo, da ima palica špico debelo 1,78mm, pod ročajem pa je debela 7,62mm.

Načrt narišemo na milimeterski papir ali si pomagamo s kakim bolj sodobnim načinom, da dobimo graf. Iz krivulje na grafu lahko sklepamo kako se bo palica pri obremenitvi upogibala.

Zdaj lahko nastavimo šablono. Globino na postaji 0'' nastavimo na 1,78mm : 2 = 0,89mm. Na postaji 5'' na globino 1,205mm, na postaji 10'' na 1,715mm, itd..

Letvice najprej eno po eno postavimo v šablono z zunanjo stranjo navzgor in z brusnim papirjem na trdi podlagi poravnamo neravnosti. Posebej moramo paziti na »kolenih«. Pazimo tudi, da ne odbrusimo preveč bambusa, odstranimo le mesta, ki so višja od ostalih. Poravnana zunanja ploskev je osnova za obdelavo stranskih ploskev.

Podobno kot smo z obličem obdelali letvice v vmesni šabloni, jih obdelamo tudi v končni. Razlika je le ta, da tokrat oblamo do šablone. V trenutku, ko začne rezilo obliča drseti po šabloni prenehamo z oblanjem. Če smo delo dobro opravili so letvice izdelane natančno po načrtu.

 

Lepljenje letvic

 
 

 

Za lepljenje lahko rečem, da je operacija, ki je hkrati zahtevna in  »umazana«, po svoje pa je tudi zanimiva. Ko so letvice enkrat zlepljene, je palica že »podobna« pravi palici. Sedaj lahko vidimo kaj pravzaprav pomenijo številke na načrtu – kako se palica pri obremenitvi upogiba. Običajno se za to uporablja izraz »akcija palice«. Pa lepo po vrsti…..

Glavna stvar pri lepljenju je seveda lepilo. Včasih so bila lepila naravna, izdelana iz živalskih kož in kosti. Taka lepila niso bila preveč kvalitetna. Zato se je veliko palic po nekaj letih uporabe rado »razlepilo«. V današnjih časih, ko imamo na voljo veliko vrst kvalitetnih lepil tega problema ni (ali pa ga vsaj ne bi smelo biti)…

Različna lepila, v sredini UHU Endfest 300

Osebno sem preizkusil tri vrste lepil: poliuretansko, epoksidno in belo lepilo za les. Belo, vodoodporno  lepilo je enokomponentno in je zaradi tega za uporabo dokaj enostavno. Poliuretansko in epoksidno sta dvokomponentni lepili in sta za uporabo zahtevnejši. Vsako od teh lepil ima svoje prednosti in slabosti, za katero se bomo odločili pa je manj pomembno. Vsa tri našteta so visoko kvalitetna lepila in bojazni, da bi se palica razlepila ni.

Vseeno pa bi na prvo mesto postavil epoksidno lepilo nemškega proizvajalca UHU – Endfest300. Lepilo je dvokomponentno, mešamo ga v razmerju 1:1, čas uporabe pri sobni temperaturi je 2uri. Končno trdnost doseže pri sobni temperaturi po 12 urah. Dobra lastnost tega lepila je sorazmerno dolg čas uporabe preden lepilo »prime«. Ena ura je za lepljenje palice z dvema vrhoma skoraj premalo, če pa gre kaj narobe, je še dodatna ura, ki nam ostane zelo dobrodošla.

Vrstni red lepljenja:

- Pravilno razvrščene letvice sestavimo v »palico« in jih vsakih deset centimetrov prelepimo s papirnatim lepilnim trakom.

 

Letvice prelepljene z lepilnim trakom

- Z žiletko ali rezilom Olfa noža lepilni trak med letvicama 1 in 2 prerežemo.

 

Z žiletko prerežemo lepilni trak

- Letvice odpremo »kot knjigo«

 

Odprt "blank"

- S čopičem ali z zobno ščetko po notranji strani premažemo letvice z lepilom. Bolje, da nanesemo nekoliko več lepila kot pa premalo. Odvečno lepilo se bo samo iztisnilo pri povezovanju.

 

S ščetko namažemo letvice

- S pomočjo naprave za povezovanje letvic (binderja) letvice povežemo. Važno je, da to storimo dvakrat, prvič s povijanjem v eno smer, drugič v drugo smer. S tem preprečimo, da bi se letvice spiralno zasukale. Če nimamo binderja lahko povezovanje letvic opravimo tudi ročno. Pazimo, da je nit s katero povezujemo enakomerno napeta ves čas povezovanja.

 

Povezovanje letvic z "binderjem"

- Na ravni površini palice »porolamo« s pomočjo dveh deščic ali pa z golimi dlanmi. S tem odstranimo odvečno lepilo, ki se je med povezovanjem iztisnilo izmed letvic in palice tudi nekoliko poravnamo. Ravnost je pri cepljenkah poseben problem, zato poskušamo še sveže zlepljeno palico čimbolj poravnati. Ko je lepilo še »mehko« je to sorazmerno enostavno, ko se enkrat strdi pa je ravnanje palice čisto druga zgodba.

 

"Rolanje" palice

Na koncu na eno stran palice uvežemo zanko. Na špicah je bolje to storiti na debelejšem koncu, pri ročajnem delu pa je vseeno. Palice obesimo na prej pripravljenem mestu, kjer se bodo naslednjih nekaj dni sušile. Prostor, kjer sušimo palice ne sme biti hladnejši od 20°C. Čeprav je na lepilu naveden čas strjevanja 12 ur, je bolje počakati tri do štiri dni preden nadaljujemo z delom.

 

Povezane palice

Še enkrat poudarjam, da se zunanja stran ne sme oblati, oblamo le obe stranski, izmenično. Zunanjo lahko v primeru neravnosti brusimo le z brusnim papirjem ali posebnim obličem – strgalom.  

Čiščenje, ravnanje, lepljenje spojev, ročaja in držala kolesca

 
 

V sedmem delu izdelave cepljenke bomo obdelali čiščenje palice po lepljenju, ravnanje palice, pripravo palice in kovinskih spojev za lepljenje le-teh, izdelavo plutovinastega ročaja in držaja kolesca.

Ko smo prepričani, da je lepilo popolnoma suho, običajno je to po nekaj dneh, palico očistimo odvečnega lepila. Najprej previdno odvijemo vrvico, posebej moramo paziti na najtanjšem delu špice. Z brusnim papirjem #150/200 na deščici obrusimo vseh šest ploskev palice. Pazimo, da odbrusimo samo lepilo. Ko pridemo do bambusa prenehamo z delom. Papir zamenjamo s finejšim, #400/500 in narahlo odbrusimo še zadnje ostanke lepila in še malo poravnamo sam bambus.

 

Brušenje odvečnega lepila z blanka

Naslednja naloga je ena najbolj zahtevnih v celotnem procesu izdelave cepljenke. To je ravnanje blanka. Če palico dobro pogledamo v vzdolžni smeri, vidimo, da ni popolnoma ravna. Mesta, kjer je palica najbolj zvita označimo z navadnim svinčnikom. Z industrijskim fenom pazljivo segrejemo označeno mesto. Poudarjam, da mora biti fen naravnan na najnižjo temperaturo. Palico držimo z golimi rokami, to je dober pokazatelj koliko lahko palico segrejemo. Če je prevroča, da bi jo lahko držali smo pretiravali s segrevanjem. Posledice so lahko zelo hude. Ponavadi popusti lepilo ali pa bambus. V večini takih primerov pa oba. Taka palica je na žalost končala kariero še pred začetkom….

Če smo uspeli zadeti pravo kombinacijo segrevanja blanka, nadaljujemo z ravnanjem tako, da prenehamo s segrevanjem in palico čvrsto primemo z obema rokama na mestu, kjer je zvita. S primerno silo palico zvijemo v nasprotni smeri in jo tako držimo, dokler se ne ohladi. Ravnanje ponovimo na vseh zvitih mestih. Ure pri tem opravilu kar letijo, pregovor »počasi se daleč pride« tukaj zelo velja…..

Ravnanje palice

Večdelne palice so opremljene s spoji, ki so ponavadi kovinski. Medenina, aluminij, nerjaveče jeklo so materiali, ki so primerni za izdelavo spojev. Najboljši material za izdelavo spojev pa je tako imenovano nemško srebro, Američani mu pravijo Nickel Silver, Italijani Alpacca… To je v bistvu medenina z dodatkom 12-18% Niklja, ki zlitini da značilno srebrno barvo.  Spoje je možno kupiti v specializiranih trgovinah, moram takoj povedati, da so cene kvalitetnih spojev kar zasoljene, za povprečno palico je cena okrog 40/45 eurov.  

Kovinski spoji na končani palici

Spoj je sestavljen iz »ženskega« in »moškega« dela. Ženski del je pritrjen na spodnji del palice, moški pa na zgornji. Lahko bi bilo tudi obratno, vendar tradicija je pri cepljenkah še vedno trdno »na oblasti«… Ko kupujemo spoje moramo paziti na mero spoja. Najbolj važen je notranji premer. Če je palica na mestu, kjer pride montiran spoj debela na primer 5,5mm, mora biti izvrtina v spoju enakega premera ali nekaj stotink milimetra večja.

Nekoliko drugačna oblika spoja. Namen te oblike je prihraniti kak gram.

Ker je palica v preseku šest kotna, je mera preko »špic« seveda večja od mere preko ploskev, ki je 5,50mm. Zato moramo na stružnici ali v primeru, če stružnice nimamo ročno posneti ostre robove na blanku v dolžini izvrtine spoja. Postopoma odvzemamo material, najprej z grobim papirjem ali pilo, končamo pa s finim papirjem grobosti 600/800… Večkrat preverimo, če spoj dobro »sede« na blank…

Skica pritrditve kovinskih spojev

 Ko smo bambus uspešno obdelali na željeno mero, spoj in bambus premažemo z epoksidnim lepilom. Spoj nataknemo na bambus in ga še dodatno povijemo z vrvico. Vrvica preprečuje, da bi spoj zlezel z bambusa dokler lepilo ne »prime«. Palico ponovno shranimo za nekaj dni na suhem in toplem mestu. Lepilo se mora dobro posušiti in strditi, preden nadaljujemo z delom.

Šest kotni spoj izdelan iz bambusa

Ročaj je na cepljenkah ponavadi iz plute. Pluta se pridobiva iz skorje posebne vrste hrasta. Najbolj kvalitetno pluto pridelujejo na Portugalskem, cena je seveda kvaliteti primerna. V specializiranih trgovinah je možno kupiti »kolesca« premera 30mm in debeline 6mm za nekaj manj kot 1euro za kos. Povprečen ročaj za muharico je dolg od 15 do 20cm, izračun cene ročaja ni preveč težak… Seveda lahko plutovinaste ročaje kupimo že narejene, slabost je ta, da je oblika taka kot je,….najbolj pogosta oblika je oblika »cigare« ali »pol cigare«. Prednost samo izdelave  ročaja iz kolesc je prav v tem ,da lahko obliko ročaja poljubno oblikujemo…

Plutovinasta kolesca

Kolesca po sredini prevrtamo, premer luknje nam »narekuje«mera palice. Kolesca na palico in med seboj prilepimo in zlepimo z vodoodpornim belim lepilom za les. Po predpisanem času sušenja lepila (24-36ur) lahko pluto obdelamo na stružnici ali s pomočjo vrtalnega stroja, ki ga uporabimo kot improvizirano stružnico. Z brusnim papirjem oblikujemo pluto po želji… splošno pravilo je, da naj bi premer ročaja ne bil debelejši od 1''( 25,4mm) in ne tanjši od 20mm.

 

"Plutovinasta kolesca prilepljena na palico pripravljena za obdelavo na stružnici. Poleg je palica z ročajem in držalom v celoti iz plute"

"All Cork"...bi rekli Američani. Ročaj in držalo kolesca sta iz plute, kovinski obročki so "zamaskirani" s pluto."

Držalo kolesca je pri običajni muharici najnižji del palice, pri cepljenki ni nič drugače. Zaradi tradicije je bolje, če se izogibamo uporabe umetnih materialov, plastično ali grafitno držalo bi na cepljenki izgledalo milo rečeno čudno, kak »bambus purist« pa bi verjetno ob pogledu na plastiko na cepljenki dobil prebavne motnje….

Držalo domače izdelave iz lesa, s kovinskimi obročki

Držala raznih izvedb je seveda možno kupiti, na splošno so znane tri glavne izvedbe: plutovinasto držalo z drsnimi obročki, leseno držalo z drsnimi obročki in držalo z navojem. V vsaki kategoriji je še nekaj »variacij na temo«, v glavnem pa je delitev taka. Za lažje in krajše palice je bolje, če uporabimo pluto, pri težjih pa bo kolesce bolj trdno »sedelo« v držalu z navojem.

Držala kolesca z navojem

V domači delavnici je mogoče izdelati plutovinasto držalo z drsnimi obročki, leseno je nekoliko bolj zahtevno, je pa še vedno v mejah mogočega za domačo delavnico. Za izdelavo držala z navojem pa je obvezna stružnica za obdelavo kovin…. in seveda izkušen strugar…

Držalo iz plute

Držalo, ne glede na izvedbo, na palico prilepimo z lepilom. UHU Endfest je zelo primerno, dobra pa so tudi druga vodoodporna lepila. Kupljena držala imajo zelo različne premere izvrtin, običajno so prilagojena grafitnim palicam. Lahko se zgodi, da držalo sploh ne  moremo natakniti na palico ali pa je ujem med držalom in palico preohlapen. V prvem primeru moramo palico z brusnim papirjem obrusiti do premera izvrtine na držalu. V drugem primeru pa moramo palico oviti s papirnatim lepilnim trakom tako, da dosežemo premer izvrtine. Pri lepljenju držala na palico moramo paziti na poravnavo držala z obročki na palici. Obročke lahko začasno na palico pritrdimo kar z lepilnim trakom, lahko pa jih pritrdimo s sukancem,….

 

Izdelava in montaža obročkov, lakiranje palice

 
 

Obročki za cepljenke so enaki obročkom, ki jih vidimo na kvalitetnih grafitnih palicah. Razlika je predvsem v prvem obročku (stripping guide) nad ročajem. Na cepljenko ne sodijo moderni obročki, izdelani iz enega kosa pločevine(na fotografiji zadnji na desni) s trdim vložkom. Tradicionalno se za cepljenke uporabljajo obročki tipa »Mildrum« ali »Hopkins & Holloway«, najlepši so izdelani iz NiSilver-ja z ahatnim vložkom( na fotografiji prvi z leve). Ahat je res lep, je pa tudi občutljiv na udarce in slabo odporen na obrabo. Veliko bolj praktični so obročki v celoti izdelani iz nerjaveče žice, z obročkom s trdim vložkom.

Različne izvedbe prvega obročka T.I. ''Stripping guide''


Obroček na špici je enak kot pri grafitkah. Pri nakupu moramo paziti na notranji premer cevke, ki naj bo nekoliko večji kot je mera vrha palice. Za palico s špico premera naprimer 1,70mm uporabimo obroček z notranjim premerom 1,8 ali 1,9mm.

Obroček za vrh palice



Ostali obročki so »kačasti«. Lahko uporabimo tudi moderne obročke z eno »nogico«, vendar so na cepljenkah običajno montirani tradicionalni, kačasti obročki. Kačaste obročke lahko na zelo enostaven način izdelamo sami. Potrebujemo nerjavečo žico, zelo primerna je žica, ki se uporablja v zobozdravstvu. Debelina od 0,7 do 1mm je najboljša izbira. Za manjše obročke uporabimo tanjšo, za večje pa debelejšo žico.

Orodje za izdelavo kačastih obročkov je enostavno. Dve okrogli, kovinski plošči, z dvema izvrtinama, eno večjo in eno manjšo. Večja izvrtina, premera 3,3.5, 4, 4.5 ali 5mm in manjša premera od 0,8 do 1.1mm. Manjša je od večje oddaljena 2mm. V večjo izvrtino vtaknemo »trn«, kovinsko paličico, ki je nekaj stotink milimetra tanjša od premera izvrtine. V manjši izvrtini vtaknemo 4-5cm dolgo žico in z zasukom plošč oblikujemo kačasti obroček. Na obliko obročka lahko vplivamo z razdaljo med ploščama. Manjša kot je razdalja, bolj bo kačasti obroček »zaprt« in obratno pri večji razdalji bo obroček bolj odprt, raztegnjen. S kleščami skrajšamo nogice na pravo dolžino, s pomočjo kladiva in primerne trde podlage( nakovalo, kovinski primež,…) nogice sploščimo. S fino pilo in brusnim papirjem obliko nogice še malo popravimo in obročki so pripravljeni za montažo.

Orodje potrebno za izdelavo obročkov

Nerjaveča žica in posebno orodje za izdelavo obročkov

Skica ploščice za izdelavo kačastih obročkov

Žica v orodju pripravljena za krivljenje

Ukrivljena žica v orodju

Obroček pred krajšanjem nogic

Kačasti obroček domače izdelave med kupljenima

 

Preden začnemo z montažo moramo določiti število obročkov, ki jih bomo pritrdili na palico. Število lahko nekoliko varira , obroček več ali manj je stvar posameznih izdelovalcev, splošno pravilo pa je:

Št. obročkov = dolžina palice v »čevljih« + prvi obroček (stripping guide)

Primer: na palico dolžine sedem čevljev in pol bomo montirali devet obročkov….7,5' + 1xSG =9obročkov. Resnici na ljubo je rezultat računa osem obročkov in pol.. število zaokrožimo navzgor ali navzdol,..raje navzgor.

Naslednja važna stvar je razporeditev obročkov. Ta je odvisna predvsem od dolžine in akcije palice. Če vzamemo za primer dva ekstremna primera: »čista« parabolična akcija, kjer se palica upogiba do ročaja in »čista« špica« akcija, kjer palica »dela« predvsem v zgornji tretjini. V prvem primeru bo prvi obroček nad ročajem pritrjen sorazmerno blizu ročaja, ostali obročki pa skoraj enakomerno proti špici. Faktor, ki določa zmanjševanje razdalje med obročki od prvega obročka do špice je v »paraboličnem« primeru nizek. Nasprotni primer, pri palici s »špica« akcijo je prvi obroček zaradi sorazmerno trdega spodnjega dela lahko pritrjen precej višje. Zaradi mehke špice je več obročkov na zgornjem delu palice, faktor zmanjševanja razdalje med obročki je v tem primeru precej višji kot pri palici, ki »dela« s celotno dolžino….

Za naš primer, palica »Martha Marie«, dolžine sedem čevljev in pol, pol parabolične akcije je primerno število obročkov devet, razporejenih po naslednjem načrtu:
Razdalje so podane od obročka na špici(glej skico):



1. kačasti obroček = 146mm
2. = 301mm
3. = 467mm
4. = 643mm
5. = 829mm
6. = 1024mm
7. = 1230mm
8. = 1446mm
9. = 1671mm

Obročke imamo pripravljene, načrt montaže tudi,…preden pa začnemo z montažo ne smemo pozabiti še na nekaj,…Kdor se je že poizkusil v izdelavi-sestavi grafitnih palic zagotovo ve kaj mislim…Kupljeni grafitni »blanki« imajo(vsaj nekateri) označeno pozicijo na obodu palice kamor pridejo montirani obročki. Ta je za pravilno delovanje palice zelo važna. Palica se namreč ne upogiba popolnoma enako v vseh smereh. Pri tovarniško izdelanih grafitnih palicah je strokovnjak določil pozicijo,….za našo cepljenko pa takega strokovnjaka verjetno ne bo v bližini, da bi nam pomagal… Zato si pomagamo kar sami, določitev optimalne pozicije montaže obročkov je v bistvu prav enostavna… Spodnji, ročajni del palice z eno roko primemo za ročaj in kovinski spoj pod kotom (30 – 45°) prislonimo na mizo. Z drugo roko palico upognemo. Zaradi šest kotnega preseka to ponovimo šestkrat, vsakič palico zasukamo za eno šestino obrata. Glede na silo s katero upogibamo palico ugotovimo v kateri poziciji nam palica nudi največji odpor. To je optimalna pozicija, obročki pridejo montirani na ploskev, ki gleda proti mizi. Za zgornji del palice, špico velja podobno pravilo, le da uporabimo raje »tehniko določanja pozicije preko kolena«. Usedemo se, palico primemo na konceh in jo upogibamo preko noge. Ponovno iščemo v kateri poziciji nam palica nudi največji odpor.

Določanje pozicije obročkov na ročajnem delu

3

Določanje pozicije obročkov na špici



Na palici označimo mesta, kjer bodo montirani obročki. Za to lahko uporabimo navaden svinčnik ali kakšno drugo pisalo. Na mesta lahko prilepimo 1mm široke trakce papirnatega lepilnega traku, ki ga po montaži odstranimo. Če smo uporabili svinčnik, ne smemo pozabiti zradirati oznak pred lakiranjem. Na končani palici niso prav v okras… na žalost poznam tako situacijo iz lastne izkušnje. Ena od mojih palic ima take »okraske«…, ki niso prav posebno lepi, predvsem pa so pokazatelj površne izdelave palice. Pri cepljenki moramo paziti tudi na najmanjše podrobnosti, posebno še, če jo izdelujemo za koga drugega.

Obročki so običajno na palico pritrjeni s sukancem. Tradicionalno se za to uporablja svila, primerni pa so tudi umetni, najlonski sukanci.

Svilene in najlonske niti


Montaža obročka poteka na sledeč način: obroček postavimo s sredino zavoja na oznako na palici. Eno nogico z lepilnim trakom prilepimo na palico. Prosto nogico na palico pritrdimo z navoji sukanca. Z nekaj navoji preko začetka sukanca začnemo z navijanjem. Pazimo, da navijamo navoje tesno enega ob drugem. Približno en milimeter pred koncem navijanja ob obroček položimo zanko iz sukanca ali najlona. Nadaljujemo z navijanjem proti koncu nogice preko zanke. Sukanec odrežemo in konec vtaknemo v zanko. Zanko in s tem konec sukanca povlečemo pod navoji. Ostanek sukanca odrežemo z žiletko. Lepilni trak odlepimo in na enak način pritrdimo še drugo nogico obročka. »Vajo« ponovimo še z ostalimi osmimi obročki.

Obroček pritrjen na palico z lepilnim trakom

Prvi del pritrditve obročka na palico

Obroček pripravljen za lakiranje

Obroček na špici lahko pustimo takega kot je - golega, ali pa ga z nekaj navoji sukanca lepše vključimo v samo celoto palice. Nad ročajem palice lahko pritrdimo obroček kamor zataknemo muho, ko ne lovimo. Seveda ta obroček ni obvezen, je pa praktičen.

Različne izvedbe obročka za zatikanje muhe



Palica ima ponavadi napis z imenom izdelovalca, dolžino, modelom, težo vrvice in datumom izdelave. Osebno za napis uporabljam Rotring-ove Rapidografe. Starejši muharji z izobrazbo tehnične smeri se jih gotovo še spomnijo. Pred nastopom računalnikov smo jih uporabljali za tehnično risanje – tuširanje. Rapidografi se polnijo s črnilom, ki je preverjeno obstojno vsaj nekaj desetletij. V trgovinah se dobijo tudi druga, modernejša, predvsem pa cenejša pisala, kjer proizvajalec zagotavlja vodoodpornost in obstojnost črnila. Osebno jih nisem preizkusil, zato ne vem kako se napis s časom spreminja(beri: bledi, izginja..).

Rapidografi


Če ostanemo pri Rapidografih, obstajajo različne debeline, za nas so najbolj primerne od 0,3 do 0,5mm. Preden na palico napišemo podatke moramo bambus na mestu, kjer bomo pisali prelakirati z enakim lakom kot bomo kasneje zaščitili celotno palico. To pa zato, ker bambus vpija vlago, črnilo pa vsebuje kar nekaj tekočine in brez lakiranja bi bil rezultat pisanja bolj »packa« kot lep napis. Pred pisanjem je priporočljivo lak nekoliko obrusiti z brusnim papirjem grobosti #1000, da bo črnilo lepše »prijelo«..

Napis na palici



»ZAŠČITA PALICE«


Kot sem že prej omenil, bambus močno vpija vlago in ga moramo zato zaščititi. Obstajata dva osnovna načina zaščite. Lakiranje in impregnacija. V prvem primeru je bambus zaščiten samo površinsko, v drugem pa je prepojen z zaščitnim sredstvom. Zagovorniki lakiranih palic trdijo, da se na ta način akcija palice ohrani nespremenjena. Impregnacija res nekoliko spremeni, otrdi akcijo palice in poveča težo, vendar je bambus v tem primeru bolje zaščiten kot lakiran. Zelo znane impregnirane palice so Orvisove cepljenke. Postopek impregnacije je za povprečnega »hobby« izdelovalca prezapleten, da bi se ga lotil sam, zato velika večina ljubiteljskih izdelovalcev svoje palice lakira ali pa jih zaščiti z oljem ali voskom. Zadnja dva načina sta hitra in enostavna, vendar je po mojem mnenju zaščita prej slaba kot dobra. Slabost je tudi v tem, da je potrebno zaščito vsake toliko, vsakih nekaj ribolovov na novo nanesti.

Lakiranje je najbolj enostaven in v okviru možnosti povprečnega ljubiteljskega izdelovalca najboljši način zaščite palice. Lakov je veliko vrst, niso pa vsi primerni za naš namen. Zaradi krhkosti se moramo izogibati lakov na »nitro« bazi. Lak za čolne ali poliuretanski lak sta najbolj primerna za zaščito palice. Oba sta elastična, odporna na vremenske vplive, vlago in UV žarke. Osebno uporabljam poliuretanski lak, enokomponenten, znamke Krautol. Lahko ga dobite v večini trgovin z barvami in laki v Sloveniji. Skupaj z lakom kupimo tudi originalno razredčilo.

Laki, zaščitno olje in vosek


Kako bomo lak nanesli na palico obstaja več načinov. Potapljanje palice v lak, brizganje in nanašanje s čopičem. Najbolj enostaven način je »potapljanje«: v cev, ki jo na enem koncu zamašimo, dolžine 1 – 1,5m(odvisno od dolžine palice) in premera ~50mm nalijemo razredčen lak. Palico potopimo v lak in jo zelo počasi izvlečemo iz cevi. Hitrost mora biti res zelo počasna - nekaj centimetrov na minuto. Tako bo lak odtekel z obročkov in se ne bo nabiral v obliki kapljic na palici. Ko palico izvlečemo jo moramo postaviti v vodoraven položaj in jo še 15 – 20 minut počasi vrteti okoli osi. Po 24urah postopek ponovimo. Nanosov laka naj bo 4-6, odvisno od tega koliko smo razredčili lak. Bolje je lak razredčiti v razmerju 60:40(lak : razredčilo) in palico premazati vsaj šestkrat kot jo zaščititi z nerazredčenim lakom v enem ali dveh slojih.,

Lakiranje palice s čopičem

Skica lakiranja s potapljanjem palice v lak



Lakiranje z brizganjem je rezervirano bolj za »profesionalce«. Cena aparata ni zanemarljiva, ob lakiranju gre veliko laka v izgubo, prostor, kjer lakiramo mora imeti urejeno prezračevanje in nenazadnje sama tehnika brizganja je dokaj zahtevna.

Lakiranje s čopičem je najcenejše, saj potrebujemo od pribora le dober čopič. Kvaliteten, ploščat čopič širine ~10mm s finimi dlačicami iz umetne snovi stane v trgovinah z umetniškimi potrebščinami približno 1000sit. Tehnika lakiranja s čopičem pa ni tako enostavna, za dober končni rezultat je potrebno kar nekaj vaje, ki jo pri prvi palici sigurno še ne bomo osvojili v celoti.
Sam postopek poteka po naslednjem vrstnem redu: z razredčenim lakom najprej prelakiramo samo navoje sukanca, v 24 urah premažemo dvakrat ali trikrat. Koliko premazov bomo dali na navoje je odvisno od debeline sukanca. Če smo uporabili zelo tanko svilo zadostuje že en premaz, za debelejši najlonski sukanec pa dva ali tri. Po vsakem premazu moramo palico postaviti na podstavek v vodoraven položaj, kjer jo še 15 – 20 minut vrtimo okoli osi.
Pri lakiranju cele palice je zelo važno, da je lak močno razredčen. Z dolgimi potegi s čopičem, ki naj segajo od obročka do obročka enakomerno nanesemo lak na vseh šest ploskev. Zaradi šestkotne oblike lak zelo rad steče preko robov. Posledica tega je neenakomeren sloj laka na ploskvi. Pri lakiranju moramo paziti, da do tega ne pride. Po nanosu laka sledi vrtenje okoli osi v vodoravnem položaju vsaj dvajset minut. V intervalu 24 ur nanesemo tri do štiri premaze laka.
Ko se je zadnji premaz posušil, palico obesimo v vertikalnem položaju, kjer jo pustimo dva do tri tedne, da se lak dokončno posuši.

Lakirane površine podrobno pregledamo in če odkrijemo neravnosti ali kapljice laka, ki so se zasušile ob obročkih postopamo na naslednji način: z vodo brusnim papirjem grobosti 1000 – 1200 obrusimo neravnosti. Palico nato s polirno pasto, ki se uporablja za poliranje laka na avtomobilskih karoserijah spoliramo do visokega sijaja. Uporabimo različne paste, od začetne grobe do končne fine, ki vsebuje tudi zaščitni vosek.

Polirne paste


Palica je tako končana in pripravljena za preizkus na vodi. Preden pa se k vodi odpravimo moramo poskrbeti še za zaščito palice med transportom. Če smo vešči šivanja, si etui iz bombažnega blaga lahko izdelamo sami. Etui mora biti razdeljen v več »prekatov«, za vsak del palice posebej. To preprečuje drgnjenje delov palice med seboj in s tem poškodovanje laka.
Zaščitno cev lahko kupimo ali pa si jo izdelamo sami iz aluminijaste ali plastične cevi. Zelo lepe so zaščitne cevi šest kotnega preseka izdelane iz trdega lesa. Cevi »oblečene« v usnje sodijo v sam vrh zaščitnih cevi in so sicer res zelo lepe, vendar na žalost zelo drage.

Zaščitne cevi

Končana dvodelna cepljenka

Končana tridelna cepljenka



Za konec serije člankov o izdelavi cepljenk bi rad napisal še nekaj priporočil, kako moramo za cepljenko skrbeti, kako jo pravilno uporabljamo in kaj z njo ne smemo početi.

- Ko s palico ne lovimo, jo moramo hraniti v stanovanjskem delu hiše. Sobna temperatura in vlaga okrog 50% sta za hrambo cepljenke optimalna. Garaže ali vlažne kleti za hrambo niso primerne.
- Palico moramo hraniti v vertikalnem položaju. Nikoli je ne smemo za daljše obdobje pustiti prislonjeno ob steno, ker se bo v tem primeru pod lastno težo ukrivila. Idealno je sestavljeno palico za obroček na špici obesiti na žebelj. Ponavadi naša stanovanja nimajo dovolj visokih stropov, zato vsak del palice obesimo posebej.
- Etui in zaščitno cev uporabljamo samo med transportom, da bi palico pustili za daljše obdobje v cevi ni priporočljivo.
- Preden palico sestavimo moramo preveriti, če so spoji čisti. Zrnca mivke ali kakšne druge nesnage lahko trajno poškodujejo spoj.
- Pri utrujanju ribe palice ne smemo držati vertikalno, tako bi bila špica preveč obremenjena. Primeren kot držanja palice pri utrujanju je ~45°. Tako bo »delala« cela palica in obremenitev bo bolj enakomerno razporejena.
- Med utrujanjem večje ribe palico izmenično obračamo, nekaj časa z obročki navzdol, nato nekaj časa z obročki navzgor,.itn… Tako preprečimo enostransko preobremenitev palice.
- Če smo muho zapeli ob vejo ali drevo, nikakor ne smemo poskušati »situacije« rešiti s palico. S potezanjem vrvice, ne da bi obremenili palico rešimo muho…ali pa pretrgamo predvrvico.
- Pri razstavljanju palice ne smemo spoja torzijsko obremeniti, ne smemo vrteti spodnjega proti zgornjemu delu. Paziti moramo tudi, da palico razstavljamo na mestu, kjer imamo dovolj prostora za to.
- Če na palici nimamo vgrajenega obročka za zatikanje muh, nikakor ni priporočljivo za to uporabiti plutovinastega ročaja.
- Po končanem ribolovu palico s suho krpo prebrišemo, jo spravimo v etui in zaščitno cev. Po prihodu domov jo takoj vzamemo iz cevi, jo še enkrat obrišemo s suho krpo in obesimo. Tam bo počakala do naslednjega ribolova.
- Občasno, obvezno pa po končani ribolovni sezoni palico pregledamo. Če odkrijemo poškodbe laka, moramo ta mesta s čopičem ponovno zaščititi. Seveda to velja za manjše poškodbe. Če je poškodba večja, je popravilo zahtevnejše. Odstraniti je treba obročke, s palice očistiti star lak, ponovno pritrditi obročke in ponovno lakirati.

Cepljenka je lesena, les pa se s spreminjanjem temperature in vlage neprestano krči in razteza,…skoraj kot živo bitje. Zato imamo ljubitelji teh, za nekatere starinskih ribiških palic včasih težave, ko začnemo pogovor o naši najljubši temi… o cepljenkah govorimo skoraj kot o živih bitjih…

Želim vam Dober prijem s cepljenko v roki.

Radivoj Šavli
 

   
Radivoj Šavli in Martha Marie